Še en nov dan

Zelo uživam pri izdelovanju uporabne keramike. Razmišljam, načrtujem, iščem rešitve. Še bolj pa me zadnje čase priteguje iz kepe gline ustvariti nekaj, kar ima zgodbo. Drseti po glini in opazovati, kako se pod prsti spreminja struktura in oblika.

Po navadi si prižgem kak podkast ali dobro glasbo, potem pa začnem … iz nič, brez posebnega načrta in časovnega okvira … to pa je čista uživancija!

Moja gozdna bitja so nastala čisto spontano. Prvo se je zgodilo na silvestrski večer, ki sva ga z Robijem (moj mož) preživela v ustvarjanju z glino ob kuhinjski mizi. Bil je en prav prijeten večer. Ki bi se prav lahko prevesil v depresijo ob TV programu na primer 😊. Tako pa sva meditirala vsak ob svoji kreaciji, vsak v svojem prijetnem mehurčku, in se srečevala v komentiranju glasbe najine mladosti, ki sva jo poslušala.

Po tistem večeru me je kmalu poklicalo drugo, pa tretje bitjece in tako naprej. Do marca, ko sva z Robijem imela skupno razstavo v Kanalu ob Soči, jih je nastalo že sedem. To so prav posebna bitja, taka otroška in naivna, darežljiva in sramežljiva. S skrivnostnimi nasmeški in navihanimi tipalkami vabijo v svet domišljije. Vsa so izdelana iz iste gline, pečena pa na različnih temperaturah, zato da so različnih odtenkov. S tem pošiljajo v svet sporočilo, da se resda razlikujemo po naši zunanjosti, po čustvovanjih, reakcijah, nekateri se utapljaj(m)o v občutku manjvrednosti, drugi v zanosu superiornosti, in si znamo iti včasih blazno na živce, pa vendar ne smemo pozabiti, da smo konec koncev vsi narejeni iz iste snovi. Spoštujmo to!

Ko greva s psom na zgodnji jutranji sprehod, pozdraviva vsa moja drevesa ob najini progi in zaključiva v mini čarobnem gozdičku. Tako je bogat in raznolik, da vsak dan opazim nekaj novega. Spreminjanje letnih časov na primer. Zanimivo skalo, ki je še nisem videla. Slišim stopinje jelena, ki se nama umika. Ko sem nekega dne hodila skozi gozdiček, me je prešinila zamisel, da bi lahko v njem za par dni gostovala moja bitja. In zdaj mi že nekaj dni vsako jutro, ko se približujem gozdičku, zaigra srce ob pričakovanju. In vsako jutro se pozdravimo, hvaležni in srečni, da smo se zbudili v še en nov dan.