Moje Sanjavčice

Vedno sem si želela imeti svojo spletno stran z blogom, v katerega bom prelivala svoja razmišljanja in jih delila s svetom. Zdaj, ko jo imam, pa sedim pred računalnikom in ne vem, kako bi začela. V meni žubori in se pretaka na tisoče besed in misli; ne vem, katero bi najprej pograbila in jo razstavila tule v ta prazni prostor.

Srečnica sem.

Uresničile so se mi sanje končno početi tisto, kar ljubim! Kar me izpolnjuje. Najprej je bila želja. Močna, neizmerna želja po kreiranju. Nekega dne sem spoznala, da si lahko po svoje skreiram tudi življenje. Ko sem to ozavestila, se je zgodilo … čisto spontano in naravno.

Tako kot so se zgodile Sanjavčice.

Moje Sanjavčice so nastale v želji po prepletu gline in zgodbe. Pripovedujejo navdihujočo zgodbo življenja … če si le upamo sanjati in kreirati. Skozi okna Sanjavčic opazujemo vsakdanje zgodbe iz življenja, na vrhu pa lovi ravnotežje nekdo, ki se odloči kljubovati strahu in gravitaciji običajnosti. Ki si želi in je v želji seči po svoji tistem več pripravljen stopiti iz svojega udobja in narediti korak v neznano. Tam je resda lahko nevarno, a je od tam razgled najboljši.

Sčasoma, ko prva vzhičenost popusti in tisto »več« postane naša nova vsakdanjost, se zavemo, da je precej enostavno biti svoboden, srečen evforičen, ko si tam na vrhu tega svojega sveta. Velika umetnost je ustvariti si pogoje za vsa ta radostna čustva v vsakdanjem življenju, ko se ti dogaja … no, vsakdanjost.

Sanjavčica, ki sem jo razstavila na samostojni razstavi v Kanalu ob Soči nekaj mesecev po tem, ko sem iz službe vodje računovodstva skočila v glino, pripoveduje o mojem življenju. Po Sanjavčici potujemo in vse do vrha spremljamo zgodbo zaposlene ženske, mame, na vrhu pa srečamo babnco z oranžno kito, ki v zanosu svobode razprira roke in zdi se, da bo kar poletela. Babnco, ki vsak dan znova spoznava, da je največji blagoslov pravzaprav najti pot k sebi.