Vsako leto ob tem času se štiri Babe odpravimo na 9-dnevno potovanje. Na vsakem potovanju nato ena od nas izbere destinacijo za naslednje leto in potem spravimo idejo v tek. Tako smo se lani junija odpravile pohajkovat po Bosni... Štiri prijateljice, v dobrem in slabem, ki druga drugi dopuščajo biti to, kar so. Štiri ženske v zrelih letih, ki se prepuščajoč trenutku približajo svoji biti in na dan privre vsa nebrzdana otroškost njihovih dušic.

V dobrem tednu popotovanja smo začutile vse skrajnosti te prelepe dežele - od živahnega, turističnega Sarajeva do zakotnih, pozabljenih vasi; doživele smo nebeško lepoto modro-zelenih rek in dih jemajočih slapov; razposajeno spuščanje po opusteli bob stezi po pobočju TrebeviĆa (za kar je potrebno imeti kar precej domišljije 🙂  ), … a višek našega potovanja je bil vsekakor vzpon do Lukomirja, gorske vasice bogu za hrbtom, kjer se je čas ustavil. Priti do vasi je, predvsem zaradi dejstva, da te na koncu čaka še 19 km slabega makadama, pravi podvig, me pa smo se tja odpravile po obdobju močnih nalivov. Ampak se je izplačalo, kljub temu, da je bila cesta naluknjana z udarnimi jamami, polnimi vode, in je bila potrebna previdnost ter velika mera potrpežljivosti.

Po poti razen nekaj z blatnih motoristov in kolesarjev nismo srečale nikogar. Signal se je izgubil, občutek je bil, da smo na drugem planetu. Le nekaj drobnice se je paslo po živo zelenih planjavah, drugače pa ... samo me, čudovita travnata pokrajina, prašna cesta in TIŠINA. Ko se že tako slaba cesta še zoži in zacvikaš ob misli: »če nas avto tukaj, sredi ničesar, pusti na cedilu, bo pa res štala«, nas izza vogala pozdravi Lukomir.  Kot bi se ustavil čas: kamnite hiške, prekrite s pločevinastimi strehami, improvizirane staje, kamor se vsak večer s paše vrnejo ovce …; nad vasjo se dviga vzpetina, iz katere se odpre pogled na kanjon reke Rakitnice.

(za povečavo klikni na slike)

Topel sprejem v Bobića konak, naši nastanitvi, nas je ovil v prijetno umirjeno energijo, nas iz adrenalinskega navdušenja premaknil v mirno oazo. Ona je kuhala, on nam je postregel. Tako očetovsko mirno, nevsiljivo, toplo je skrbel za nas. Toliko mehkobe, ki mi mimogrede pozrcali, kako sem sama na trenutke še vedno trda in okorna - in se zalotim, da ob takem stiku tudi sama stišam in umirim svoj glas ter omilim svoje sicer živahno gestikuliranje.

… Zunaj je začelo deževati, v domače opremljeni topli sobi pa smo sedele me štiri, dva kolesarja iz Nove Zelandije, pa še Američan in Švedinja. Zanimiva druščina iz vseh vetrov, tam gori sredi ničesar. Na mizi pravkar pečen najboljši burek na svetu, šipkov čaj, pa še … in še … ni da ni!. Pogovarjamo se, kako je živeti na tak način. Poleti na hribu, pozimi v dolini. Kako je bilo včasih, ko je bila vas stalno poseljena. O njihovih navadah, delu.

Tam v košari v kotu so bila zložena in na prodaj ročna dela: pletene rokavice in šali, nogavice, prti, … Na mah sem se zaljubila v dva očarljiva, na roke izvezena prta. Prevzela sta me s svojimi na prvi pogled preprostimi motivi, ob drugem pogledu pa si lahko zaznal iznajdljivost in zapletenost izvezenih vzorcev. Želela sem ju kupiti, a je gospodinja oklevala... Ni vedela, kakšno ceno postaviti. Bala se je, da se mi bo zdelo preveč, in ni vedela, kaj bi. Zelo sem jo razumela! Tudi sama imam velik problem ovrednotiti svoje delo, dati ceno svojim izdelkom. Veliko poslušam, kako se moraš naučiti ceniti in postaviti dobro vrednost svojemu delu, pa ni lahko. Precej časa sem pri svojih cenah nihala med navzgor in navzdol, dokler ni vzporedno z mojim dozorevanjem prišlo spoznanje, da je najbolje postaviti vrednost, ki se mi zdi poštena – ne prenizka, da se ne bom počutila nekako »zastonj«, in ne previsoka, da ne bi imela občutka, da »odiram« ljudi. Ravno pravšnjo ceno, ob kateri se počutim udobno - ne glede na to, kakšni so trendi v moji branži.

… Na koncu je izrekla številko, ki sem jo imela približno v mislih tudi jaz, in obe sva si oddahnili.

»Slikajte svoje izdelke na teh prtih in nama pošljite sliko, to bi zelo rada videla,« je predlagala in jaz sem ji obljubila, da bom.

Po enem letu izpolnjujem obljubo, ki sem jo dala tam gor na 1.500 m nadmorske višine, v pravljični vasici, kakršnih skoraj ni več. --> Dva sladka zajtrka v dvoje sem pripravila, kot imamo najraje pri naši hiši. Postreženo na prtih, v katera je bilo vloženega veliko dela in časa. V ročno izdelani keramiki, ki je narejena z vso skrbnostjo in spoštovanjem do tega zemeljskega materiala.

To je moj »hommage« Lukomirju in prijaznima lastnikoma; vsem krajem in ljudem, ki s srčnostjo napolnijo človeško dušo in so lahko naši učitelji.

 

V hišici ob reki je prijetno toplo. V kaminu prasketa ogenj, male novoletne lučke odsevajo svetlobo po kamnitih zidovih. V hišici stanujejo prijazna mačka Rezika, sramežljiva gekončica Freni, v kleti so si domek poiskali netopirčki. Po reki se vsake toliko časa spusti racak Willie in pride na obisk in po svoj obrok črvičkov.

 

 

 

V hišico sta mamica in tatko nedavno prinesla malo štručko Brino. Za vse stanovalce se je za trenutek zaustavil čas. Mačka Rezika previdno ovohava novo bitjece, Freni se je skrila v svojo luknjico, od koder lenobno opazuje, kaj se dogaja.

 

Mala Brina bo, obdana z ljubeznijo in podporo vseh stanovalcev hišice ob reki, počasi naredila prve korake v bogat, vznemirljiv svet; prve korake v Življenje, ki je polno čudovitih, navdihujočih trenutkov, pa tudi skrbi, žalosti in bolečine. Nič ji ne bo prizaneseno, kot ni tudi nikomur drugemu. Vendar se bo ob pomoči tistih, ki jo imamo radi, naučila, da bo zaradi senčnih, neugodnih plati Življenja znala toliko bolj ceniti tudi tiste najlepše trenutke.

Srečno, Brina!

Vedno sem si želela imeti svojo spletno stran z blogom, v katerega bom prelivala svoja razmišljanja in jih delila s svetom. Zdaj, ko jo imam, pa sedim pred računalnikom in ne vem, kako bi začela. V meni žubori in se pretaka na tisoče besed in misli; ne vem, katero bi najprej pograbila in jo razstavila tule v ta prazni prostor.

Srečnica sem.

Uresničile so se mi sanje končno početi tisto, kar ljubim! Kar me izpolnjuje. Najprej je bila želja. Močna, neizmerna želja po kreiranju. Nekega dne sem spoznala, da si lahko po svoje skreiram tudi življenje. Ko sem to ozavestila, se je zgodilo … čisto spontano in naravno.

Tako kot so se zgodile Sanjavčice.

Moje Sanjavčice so nastale v želji po prepletu gline in zgodbe. Pripovedujejo navdihujočo zgodbo življenja … če si le upamo sanjati in kreirati. Skozi okna Sanjavčic opazujemo vsakdanje zgodbe iz življenja, na vrhu pa lovi ravnotežje nekdo, ki se odloči kljubovati strahu in gravitaciji običajnosti. Ki si želi in je v želji seči po svoji tistem več pripravljen stopiti iz svojega udobja in narediti korak v neznano. Tam je resda lahko nevarno, a je od tam razgled najboljši.

Sčasoma, ko prva vzhičenost popusti in tisto »več« postane naša nova vsakdanjost, se zavemo, da je precej enostavno biti svoboden, srečen evforičen, ko si tam na vrhu tega svojega sveta. Velika umetnost je ustvariti si pogoje za vsa ta radostna čustva v vsakdanjem življenju, ko se ti dogaja … no, vsakdanjost.

Sanjavčica, ki sem jo razstavila na samostojni razstavi v Kanalu ob Soči nekaj mesecev po tem, ko sem iz službe vodje računovodstva skočila v glino, pripoveduje o mojem življenju. Po Sanjavčici potujemo in vse do vrha spremljamo zgodbo zaposlene ženske, mame, na vrhu pa srečamo babnco z oranžno kito, ki v zanosu svobode razprira roke in zdi se, da bo kar poletela. Babnco, ki vsak dan znova spoznava, da je največji blagoslov pravzaprav najti pot k sebi.